Skupine – majhne in udobne

Več kot desetletje nazaj je bila glavna smernica mojih začetkov kot vodnika predvsem dobiti skupino, ki jo bom lahko vodil. Ali bo za menoj sedelo pet, deset, trideset ali petdeset sveta željnih potnikov, mi je bilo vseeno. Samo da se gre! In se je šlo! In to kako!

 

Grand Canyon

Grand Canyon

Korak za korakom so mi agencije počasi potiskale metrske sezname potnikov. Matematične zakonitosti vrstnega reda sedežev so kot po pravilu skoraj vedno vsaj pri nekaterih potnikih odpovedale kot ribe na suhem. Da ne govorim o njihovem dvomu ali se sploh znajdem v vrtoglavem svetu števil tam nekje do petdeset in malo čez, kolikor naj bi avtobusi premogli sedežev. Enodnevni izleti niti niso predstavljali večjih težav. Večdnevna potovanja s takšno maso ljudi pa so bila zgodba zase, da ne rečem izziv posebne sorte. Predvsem na podzemnih železnicah, peš ogledih mest, ki štejejo nekajkrat več prebivalstva kot naša lepa deželica in seveda dogodkih dneva ali če hočete večera – večerjah. Preden so vsi zadovoljni, vsaj upam, odšli na počitek, je bilo potrebno vedno zamenjati nekaj ribjih porcij s piščancem, riž s krompirjem, vino s pivom…kljub vnaprejšnjemu naročilu in rezervaciji.

Pa so leta tekla in skupine z njimi. Veliko jih je bilo, najštevilčnejša prek 70 veselih Indijcev kar po devetih evropskih deželah. Izkušnje so se nabirale, umetnost obvladovanja takšne množice tudi. A v vseh letih vodenj sem počasi začel spoznavati slabe strani takšnih ‘’gnečastih’’ skupin. Užitek potovanja so zamenjali slaba volja zaradi zamujanj pri postankih, neskončno dolgih vrst na ženskem stranišču, pritoževanja zaradi govorjenja vsevprek na avtobusu ob vodnikovih razlagah in jeze, ker se nič ne sliši. In seveda čakanje, čakanje, čakanje. Povsod. V hotelih, pri večerjah, pred vstopom v muzeje in ostale znamenitosti. Kar je pri tako velikih skupinah bilo za pričakovati.

Ljudje potujemo, da se učimo, spoznavamo, uživamo in se sprostimo. Spoznanja, ki jih prinesemo v sebi domov nam mnogokrat lahko spremenijo poglede na naše življenje doma. Vsaj mislim si tako. Sam sem vedno potoval, da sem se naučil stvari. Da sem užil deželo tujih neznanih ljudi, ki so na koncu poti postali v mojih očeh domači, sosedski, blizu meni.

V večji skupini pa so takšna doživetja vse prej izjema kot pravilo. Skoraj vojaško množični se potniki odpravijo na oglede znamenitosti, ki so bolj kot ne površni, saj niti ni časa, da bi zadihali ob krasnem grajskem vrtu ali ob mojstrovini slikarja srednjega veka, se nasmejali ob virtuoznih predstavah uličnih umetnikov ali v miru spili kozarec ali še bolje steklenico piva.